Digitalni demultiplekser in dekoder

Digitalni demultiplekser-ki se pogosto imenuje "demux"-je osrednji funkcionalni modul v digitalnih komunikacijskih sistemih in sistemih digitalnih vezij. Njegova primarna funkcija je, da vzame več digitalnih vhodnih signalov, ki so bili združeni v en tok signala s časovno-deljenim multipleksiranjem, in jih loči nazaj v več neodvisnih izhodnih signalov v skladu s prvotnimi pravili multipleksiranja; njegova funkcija je nasprotna funkciji multiplekserja.

V digitalnih komunikacijskih sistemih za izboljšanje uporabe kanala oddajna stran običajno uporablja tehnologijo multipleksiranja za združevanje več nizko-hitrostnih digitalnih signalov v en sam visoko-hitrostni signal za prenos po enem kanalu. Na sprejemnem koncu digitalni demultiplekser loči signal in povrne vsako komponento v prvotno neodvisno stanje, preden jo usmeri k različnim nadaljnjim modulom za obdelavo, s čimer se zaključi prenos signala od-do-konca. Na področju vezja se digitalni demultiplekserji pogosto uporabljajo tudi kot kombinacijske logične naprave, ki imajo jedrno strukturo, sestavljeno iz vhodnih linij, terminala za omogočanje in izhodnih linij. Običajna konfiguracija-z *n* vhodi in 2ⁿ izhodi-uporablja *n*-bitni naslovni signal za izbiro določenega izhodnega terminala, pri čemer se vhodni signal usmeri na ta določen izhod, drugi izhodi pa ostanejo neaktivni; ta tip se pogosto uporablja v aplikacijah, kot sta dekodiranje pomnilniških naslovov in distribucija podatkov.

Tudi dekoderji so temeljne digitalne logične naprave. Njihova glavna funkcija je pretvorba kodiranih vhodnih signalov nazaj v izvirne krmilne ali statusne signale, ki jih predstavljajo; v bistvu dekodirajo in prevajajo kodirane informacije ter obnavljajo stisnjene ali kodirane signale v prepoznavno stanje. Dekoderje je mogoče razvrstiti v dve glavni vrsti glede na njihove scenarije uporabe: Prvo vrsto sestavljajo splošni-kombinacijski logični dekoderji, ki se uporabljajo v digitalnih vezjih. Ti delujejo podobno kot-demultiplekserji za splošno uporabo; tipičen primer je binarni dekoder, ki sprejme n-bitno binarno kodo kot vhod in proizvede 2ⁿ neodvisna izhodna signala. Vsaka vhodna koda ustreza edinstvenemu aktivnemu izhodnemu zatiču-, vsi drugi izhodi pa ostanejo neaktivni-, zaradi česar so idealni za dekodiranje naslovov in ukazov. V računalniških sistemih dekoderji naslovov uporabljajo naslovne kode pomnilnika, ki jih pošlje CPE, da izberejo določene pomnilniške celice za operacije branja/pisanja, medtem ko dekoderji ukazov prevedejo strojne ukazne kode, shranjene v registrih, v krmilne signale, ki poganjajo CPE za izvajanje ustreznih operacij. Poleg tega običajni decimalni dekoderji BCD-v-pretvorijo 4-bitne vhode BCD v izhodne signale, ki predstavljajo deset decimalnih mest; ti se pogosto uporabljajo za pogon digitalnih zaslonov, kot so sedemsegmentni zasloni, za numerični izhod.

Druga vrsta obsega specializirane dekoderje, ki se uporabljajo v komunikaciji in obdelavi podatkov, zasnovani za obdelavo signalov, ki so bili podvrženi kanalskemu kodiranju ali stiskanju. Primeri vključujejo dekodirnike kanalov: pri digitalni komunikaciji oddajnik doda odvečne kode za preverjanje, da ustvari kodiranje za-odpravljanje napak, s čimer izboljša robustnost signala; sprejemnikov kanalni dekoder nato izvede preverjanje in popravljanje napak, da popravi napake pri prenosu in izboljša zanesljivost. Drugi primeri vključujejo video in avdio dekoderje, ki dekompresirajo kodirane podatke nazaj v predvajane, neobdelane avdio in video signale; običajni dekoderji H.265 in MP3 spadajo v to kategorijo specializiranih dekoderjev.